ulice se nikoli niso smejale,
a tudi zasmehovale niso.
samo gledale so.
kot psi v slepih ulicah,
ki čakajo na trzljaj.

zbudil se je s suhimi usti
in dolgim seznamom.
ne sanj.
samo opravil.

ubij pajka.
popravi vrata.
pokoplji preteklost.
ne glej dol.

oče ni rekel nič vrednega.
mati je kričala kot razbita keramika
dvajset let v padcu.
nihče je ni ujel.

dekle je bilo nekoč tresenje
v njegovih kosteh.
a tudi potresi se končajo
in za seboj ne pustijo ničesar,
kar bi bilo vredno obnoviti.
zato ni poskušal.

imel je službo.
šefa z zobmi.
in pisarne, kot krste z wi-fijem.
štel je minute kot kovance.
potem jih je vse izgubil.

enkrat se je zasmejal,
zares.
to je prestrašilo druge.
tudi njega.
zato je nehal.

poznal je moške,
ki so lovili srečo.
kupovali bleščeče stvari.
lovili obline in aplavze.
večina jih je
izgledala starejše, kot so bili
in umrli, še preden so to opazili.

izbral je dolgotrajno bolečino.
tiho vojno.
ure, ki te opazujejo
iz kota
in nikoli ne mežiknejo.

noči so prišle s težo.
nosil jih je
kot neplačane račune.
kadil je sekunde
dokler niso zakašljale črno.
vedno je bil
en korak za sabo.

brez molitev.
brez šankov.
brez joka v ogledalu.
samo gibanje.
en korak.
potem drugi.
skozi blato,
steklo,
leta.

rekli so, da je hladen.
rekel je: "toplina je laž."
vprašali so, zakaj živi.
rekel je: "zaradi ciljne črte."

ni zgradil ničesar.
pustil še manj.
ni bil srečen.
a bil je natančen.
ostrejši od miru.

nato je nekega dne
sedel v svojem stolu
ob 19:46
in se ni več premaknil.

brez vzdihov.
brez pesmi.
brez bliska.

samo to:
zobje stisnjeni
tako močno,
da so počili.
v grlu
krogla
stara trideset let.

pogoltnil jo je
pri sedemnajstih.
za vsak primer,
če bi mu bilo
kdaj preveč dobro.

Hors