ona pravi:

vsaka ženska

ima svojega klošarja

ki jo drži

v svojih utrujenih očeh

kot metulja

s preveč mokrimi krili

da bi lahko letel

vsak dan nosi

ostanek sveta

in se zaspano veseli

pojočih oblakov

on pravi:

vsak moški

ima svojo nimfomanko

ki se vsako jutro znova

razstreli

vsak večer

utripajoče kose

še vročega telesa

kot domine zlaga

k njegovim nogam

ona pravi:

tista roka sem                                           

ki je obrisala žled

s tvojih ustnic

in jih ogrela

s poplavo

sotočja rek

tisti prst sem

ki je odmašil luno

iz katere si odtekal

kot poslednji zamah

ljubezni

on pravi:

tisti klobuk sem

ki se je zalepil

na tvoje korake

med poskoki

pobiral tvoje padce

jih očistil

napojil z deževnico

in ti jih vrnil

do naslednjega

spodrsljaja

ona pravi:

lebdeti

sredi vrta tvoje zenice                                 

zajemati cvetove

in robidovje

kot z zajemalko

krasti zaporedja slik

zavrteti očala

za meglene skale

šepetati

zamikom dejanj

in šteti migljaje

on pravi:

stati kot luža

kot neurje

sredi dvorane

močvirskih teles

nastaviti se nočem

ki zapuščajo

pogrizene domove

in slavospeve

osamelih

z nasmehom kričati

barvam tvojih lic

z njimi znoreti

trenutek

ona pravi:                                 

koliko senc

je obrilo drogove

tvojih zastav

kdaj si prvič zatulil

kot stepski volk

in lizal tuja ramena

kje si obračal zime

ko je tvoje kosti

zamrznila burja

potujočih kormoranov

iz česa je tvoj mir

ko skozi odprte žile

zreš v jutri

on pravi:

kako je ime

tvojemu nasmehu

ko iz usedline besed

izbrskaš nenavadno

na kakšen način

likaš natrgane ovinke

da se vračajo k tebi

s svežo ravnico

kje se postoteriš

ko nisi z menoj                                        

in s seboj

tlakuješ najin vdih

ona pravi:

razpreš ves planet

ko se okoli tebe plazi

progast maček

včerajšnjega dne

da izleti

kot najin

podaljšek

on pravi:

zapreš oči

med kajenjem

molka

da iz najinih por

poženejo pesmi

nepremičnih živali  

Vesna Šare