»Adijo zebre!«

je odločil Rih,

plemeniti arabski žrebec.

»Odžirajo nam travo!«

Progaste spake!

Žrebci so si bili edini.

»Postrelimo jih kot zajce!«

Edina rešitev.

Zebre niso imele kam

in so padale kot pokošene,

dokler se niso kot po čudežu

na gladini morja pojavili

plavajoči kamni.

Zebre so lahko odskakljale

čez Veliko lužo

na Gamadaskar,

otok brez plemenitih žrebcev.

Ti so se zapodili za njimi,

a so muhasti kamni potonili.

Kiti grbavci so si bili edini.

Edina rešitev.

Zebre so našle svoj prostor

pod otoškim soncem.

Zebrael.

A so se bale lastne sence,

saj so te kot po čudežu

postale progaste.

Podjetni pav je uganil pravo.

Progaste pižame. Šle so za med.

»Da bodo sence le sence!«

Prejel je knežji naziv.

To se je šopiril!

Golob je bil zelen od zavisti!

»Tak Krez bil bi tudi jaz!«

Kredit pri uharici

in je odprl biznis.

Poletel čez Veliko lužo.

»Pižame za konje!«

Ti so pisano gledali.

»So nori, ti golobi!«

In golob je pristal

v stečaju.

»To si piši za uho!«

je pripomnila sova

v modri pižami.

Pa lahko noč, otroci!

Matjaž Lutarič - Lynx