
vetrič suklja drobce
razgretega popoldneva
proti hladni gladini
pod lokom lastovičjega leta
na njej drsijo penice
nekega trenutka prej
z nekega nabrežja gorvodno
med skodrane valove
polagaš čuječe nežno
golo hvaležnost
za vsak dih bližine
za vsak globok pogled
za vsak ljubezniv dotik
kot ikre
iz katerih bodo dolvodno
zablestele
mavrične ribice
jutrišnje svetlobe
Sliši se kot molitev z dobrimi željami.
Lepooo!
Lp, Marija
"hvaležnost množi blagoslove"- drži kot pribito
krasno. Izčiščen lirični izraz, baziran na impresiji, ki se pretoči v globljo duhovno komponento.
LPL
Sem jo enkrat bolj na brzino prebrala... Zdaj sem jo ponovno in res je waw, čestitam!
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: fionapanmor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!