Denar za srečo, zmotno, sem iskal v bankah
a ni nikjer bilo ga zame v zidanih gradovih
sledil sem sreči skozi snežne pajčolane,
kje si, sprašujem, kje so moje skale nerazklane?!

Neskončno, nežno, sanjal sem planino
platonično zaljubljen v divjino
verjel sem, slep, v moč industrializirane družbe
kar naprej iskal sem boljše službe.

Potem sem dvignil moj pogled in se odpravil v gore
tam naenkrat pil lahko sem vso lepoto, nepremično,
ko tam stojim vse se zlije v eno misel.

Sneg, veter, led, viharji, so tja mene zapeljali
sem videl pajčevine zvezd na čistem nebu,
želel sem le, da tam za vedno zdaj ostanem.

Tomaž Jevšenak