Ti povem,
danes sem odvrgla odvečnost
in bosa tečem čez divji travnik.
Nebo nad menoj je usločeno.
Planina je kakor poraščen oltar,
ki ga spreminjajo razdalje.
Prevelike razpoke so v čutenju,
neutrudni hudourniki me preletavajo.
Nevidni svetovi me srkajo vase.
In vendar ne morem iz sebe.
Ne morem zaobiti razkošja,
cvetja in trav se ne da preobjesti.
Te lepote rastejo iz nepozabe.
Sedim ob kurišču, slišim prasket ognja.
Noge mi bingljajo s stola.
Oči mežikajo kot brlevka v mračnosti.
Čakam, da se iz velike sklede pokadi.
Z jezikom okušam neučakanost.
Nevidna sila me odnaša in potiska
vse dalje po razorani sliki prispodob.
Na vseh straneh je negibna gluhota.
V zavedanju, kako je krulilo v meni,
hipoma zaprem leso ranega otroštva
in zaklenem tabernakelj brezgrešnosti.
Požuga mi pohabljena prerokba.
in zaklenem tabernakelj brezgrešnosti.
Još jednom prilazim pjesmi i ulazim na njena vrata, uživam u letu i djelovanju duha.
lpm
Mirko, velika ti hvala!
Pohvale dodajam tvoji, izjemni poeziji.
Lp. dama
Čestitke k pesmi spominjanja in zaznave trenutka v sedanjosti, ki povzroči prebujanje oddaljenih spominov,
lp, Ana
Ana, najlepša hvala za vse! Vesela sem.
Lp, dama
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dama
- 19. 06. 2025 ob 10:30
- Prebrano 350 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 162.4