Ura je bila okrog polnoči.

Sedel sem na dvosedu in razmišljal o dedu.

Oči sem imel zaprte,

moj univerzumski mir pa je zmotila

ogromna muha.

Ne maram muh,

a tejle bom vseeno napravil biopsijo.

Z odprtimi očmi,

v mušji perspektivi,

v daljavi, ki ne obstaja.

Muha je bila kar naenkrat izgubljena

v gotskem sistemu,

jaz pa sem poln našpricanega adrenalina buljil

v pravokotno telo,

oddaljeno pol metra od moje gigabajtovske glave.

Tam sem zagledal debelo babnico,

ki je zvijala tobak,

mešala neke blank papirje

in ponujala protirevmatske žavbe.

Vstal sem in kljub temu, da sem v trenutku

padel po tleh, z bolečo levico zgrabil telefon

in.......cin, cin, cin!

Nihče se ni oglasil,

soba je bila prijazna,

zdaj je bila soba zelena,

zdaj je bila soba klasična,

zdaj je bila soba neudobna,

naslednji trenutek je bila......na kolesih.

Ura je bila že toliko,

da sem moral na stranišče,

a tam, sredi beline in stekla

sem se znašel v krogu brez kroga.

Nikogar ni zanimalo,

nikogar ne zanima,

a vse bo zanimalo,

kam sem založil svoj

dvostavni telefon.

,

Na Svoji Poti