Pot
Pot ti preseka truplo zajca
in nedvomno je,
da je smrt za ovinkom.
Ampak je ne čutiš blizu,
ko z noži v hrbtu pokončno marširaš naprej
in z vsakim vdihom si bližje resnici.
Trupel je vse več,
a jih preskakuješ
in prepevaš verze Pengova,
ki jih zdaj povsem razumeš.
Začenjaš celo verjeti,
da si izbranec,
ker si nekoč v zibelki slišal,
da si nekaj posebnega.
Čutiš vse barve sinice,
ponosno pozdravljaš ginkote
in se sam bojuješ z ovirami.
Tema.
Pot je preveč izkušena, da bi klonila.
Zdaj si ti zajec na njeni poti.
Si pa brez vdiha le našel resnico,
ki iz tebe vleče najdaljše rezilo.
Tega si zarinil sam.
Nikoli ne boš izvedel,
da na njem piše,
da so bile tisto v zibelki
samo sanje.
Začenjaš celo verjeti,
da si izbranec,
ker si nekoč v zibelki slišal,
da si nekaj posebnega.
Če si vase vrezal,
da nisi nič posebnega,
pa tema rezilo izdre,
potem so tiste sanje
resnica, ker to,
da nisi nič posebnega,
je lahko samo laž.
Ali pač ne?
Kot v filmu Knives out.
Vrti se mi od obratov...
Ubistvu ni tako zakomplicirano, no, vsaj mišljeno ni bilo tako :)
Torej, sam sebi zariješ najdaljši nož v hrbet s tem, ko začneš verjeti, da si nekaj posebnega, ker so ti tako rekli drugi. V tem primeru že zelo zgodaj. Resnica pa je drugačna, vsaj v mojem pogledu na človeka in tudi v tej pesmi se izkaže, da so bile tiste besede na zibelko pravzaprav le iluzija ali sanje.
Bi pa bila pesem boljša, če bi vsebovala še Ano de Armas, ko sva že pri Knives Out :))
Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Črni Kos
- 17. 06. 2025 ob 18:30
- Prebrano 285 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 152.39