oplodil te je z besedami

ki so vzniknile kot tropsko drevo

v zimi je bohotno zacvetelo 

kot najbolj posladkano satje

cvetovi so se pahljačasto razprli

privabljali metulje

dišali so po sreči

ko je odjeknila prva zmrzal

je drevo odvrglo mlado listje

cvetovi so otožno zapirali oči

pritihotapile so se zveri

ki so zaslutile deževni razvrat

drevo ne mara slanega dežja

začelo se je sušiti

veje je stegovalo visoko proti modrini

plapolalo molitve

prišle so besede napolnjene s praznino

odtrgale so mlado skorjo

osuto golo drevo je stalo tam

pozabljeno kot pijanska noč

gnijoče se je posedalo sredi praproti

korenine pa nočejo umreti

pod divjim rastjem pletejo spomine

na prezgodnji porod

in prazno zibelko zakockane ljubezni

Silva Langenfus