Vse redkeje večerjam

iz a la carte Keitha Richardsa.

Posledično so na meniju za zajtrk mački in nalgesini le priložnostno.

Ne zlivam več balasta nase,

da bi prekril smrad sramu

ob kupovanju jutranjih tabletk,

katerih vrednost ne poznam več.

Poznam pa ceno

ki krasi pisan šopek gerber

in tisto,

s katero so poleg čokolade polnjeni posebni piškotki.

Zdaj ločim tudi razliko med čebulo in šalotko

in nadgrajen sem s spoznanjem,

da kosilo za dva ne potrebuje cele vreče makaronov s polovico piščančje farme.

Sol in čili?

Nista več edini začimbi.

Na polici imam po novem mali mediteranski ekosistem.

Ste vedeli, da se splača kupiti celo vrečo mila

in ga sproti dolivati?

Da je balkon precej udobnejši z blazinami, ki prekrivajo star slamnat sedež?

Sem pa tudi že mojster recikliranja.

Samo dojeti sem moral,

da robčki ne sodijo med papir

in da karton ni embalaža.

Kako dišijo sveče ob večerih!

Kot posteljina,

ki se lepo zložena suši na stojalu.

Nič več vržena nanj kot nošene obleke na stol,

ki je sedaj prazen.

Pod njo pa brisače,

ki so uporabljene za več

kot eno tuširanje.

Za priznanje,

da ne bom nič manj zanimiv,

če kakšen vikend ostanem doma,

sem potreboval malo dlje.

In strah,

da pomoč drugega zaduši svobodo,

je zdaj davno posesan prah.

Poleg vsega

nimam občutka,

da me nekdo želi spreminjati.

In kar so se nekoč zdeli dolgi sprehodi,

je zdaj le začetek najine poti.

Črni Kos