Tam, na robu pečine,

se vprašam, če enkrat vse mine.

Kdo čez čas me bo še poznal?

Bo kdo moje misli še bral?

Rad hodim po robu – nisem za v okvir,

zaradi tega včasih zgodi se prepir.

Boj bijem le še s sabo, poslušam glas srca,

čeprav kdo si misli, poglej tega reveža.

Res nimam dosti – ne avta, nove hiše,

srce pa vsak dan nove zgodbe piše.

Poslušam ga in hodim višje in višje,

četudi tam, na robu, večkrat je zatišje.

Tam umrejo želje, ki niso mi potrebne,

in se rodijo nove – veliko več so vredne.

Svobodnega sonca si zaželim –

takrat svoje misli čisto umirim.

Rok Leš