Kosti napak
Čutim, kako plavajo v meni.
Napake.
Ne mislim na tiste majhne,
ki se lesketajo na gladini
in s prstom na njih lahko pokaže vsak,
ki me pozna krajše od daha ribe na kopnem.
Govorim o tistih,
ki me z velikimi ostrimi zobmi glodajo globoko spodaj
in so se nekega pozabljenga otroškega dne
izvalile iz iker,
ki so ležale na koreninah družinskega drevesa.
Nikakor mi jih ne uspe ujeti.
Šele zdaj,
ko si v mojo globino prišla lovit ti,
sem spoznal,
da je prava vaba za njih ljubezen.
Kljub temu,
da oddajajo gnusoben vonj in
te grizejo pod kožo,
jim neusmiljeno lomiš hrbtenice,
očiščuješ drobovje preteklosti
in odstranjuješ kosti prednikov.
Mene pa puščaš v večjem strahu od teh
mističnih pošasti,
da ne bo globina
postala plitka
in me bo nekdo nekoč vprašal,
zakaj že dolgo ne pišem več.
odlično, tvoj cikel o njej se nadaljuje ...
lp, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Črni Kos
- 10. 06. 2025 ob 07:53
- Prebrano 338 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 263.06