V nedogled vsak dan ponavlja se verze neke izmišljene in liste svete skupaj spete,

nekje, nekdaj na koncu sveta, nekemu nevednemu siromaku kot svete, seveda samo njemu, tiho na uho izpete.

Njih več tisoč svetih verzij na povsem enak način med ljudi razodete,

le njihova je prava, vse ostale od teh so smrtni greh, prevare, nerazumne le klevete.

Zapisane zgodbe smešne, pravljice, bedaste izmišljotine,

zgodovina pravi, da prenekateri neveren, zdrav in uki um pripeljale so do grmade in pogubne nje vročine.

Če že vsako dejanje, namen, še tako tiha misel slehernika že vnaprej poznana Njemu je,

kdo potem res kriv je za tega sveta trpljenje, žalost in nesmiselne nepravice te.

Še za vsemogočne Zeusa, Thora, Marsa, Ra-ja in še več tisoč njih je bil Čas, ki teče,

razkritja nesmislov poln in neresnic posmeha, vselej in za vedno njihov krvnik.

In medtem, ko samooklicani vsevedi, seveda od samega stvarnika poslani, vino srebajo prek njihovih lažnivih ustnic,

nevednež, siromak, drobtine poslednje strga z mize za njih naslednji zlati kelih.

Strah, pogrom, nešteto obljubljenih, neskončnih teh grozot,

tako pretkano z zlatega prestola vzvišeno grozijo, za njihov trebuh poln in blaženi krohot.

Nenehno zastrahovanje, trpljenje, odrekanje, pastirji dajejo kot večno jim pokoro,

pretirana ponižnost ovčicam edino in čudovito to življenje jim hromi, strah pred večnim ognjem njih zdrav razum jim otopi.

Prestrašeni, vse bolj in bolj v manjšini, nesmisle izmišljene vsiljujejo množicam razmišljujočim s svojo glavo,

postavili jih bo Čas, kot vedno in že mnogokrat poprej, pred neizbežno resnico in njihovo lastno tnalo.

Figo