Ko sva razsodnost v kozarcu terana utopila,
naju vroča želja v eno je združila.
V očeh prižigala sva zvezde sreče,
z ustnicami sva se dotikala ljubeče.
Roke prepletene v prstih so sklepale obroč,
utrip srca odmeval je v noč.

Izgubila sem v tvojem se objemu,
varno odšla sva skupaj v tandemu.
Od nežnosti pijana sreča,
nešteto radosti kot zlatnikov polna vreča.
Kako pozabim naj oči, v katerih sem se utopila?
Kako pozabim naj lase, ki vsaj tisočkrat in več
sem čez prste svoje drseti jih pustila.

Dotik telesa tvoje kože bil je božajoč!
Kot ogenj, kot žerjavica, vedno bil si vroč!
Zdaj, ko v nočeh sama se prebujam,
le spomine lahko še obujam.
Trepetam kot travna bilka v vetru
in vem, da nekje daleč si v etru.
Ko morje šepeta in vztrajno poje svoj refren,
vem, da znova sem postala trenutkov časa plen.

Pozabiti nate, to je utopija!
Želim si le, da spomini nate bi ne bili boleči-
da bili bi življenja dni sestavni del - kot harmonija.
Vem, da se še srečava nekoč,
čeprav morda dotik ne bo več vroč!
A Platon? To je tisti, ki v duši naju druži
nekdaj, danes, jutri.

Kapljica