
V izbi stara stenska ura,
dolga leta je že tam,
točna starost ni poznana,
pridno čas odmerja nam.
Znani zvok nenehno spremlja,
nas v hiši noč in dan,
ko utihne nekaj manjka,
kot bi bila družinski član.
Stara mati pogleduje,
prav ljubeče tja na njo,
na nje' dedka in pradedka,
kdaj pa kdaj spominja jo.
Kaj že vse je dala skózi,
dve stoletji tam visi,
v hiši rod se je menjaval,
še vedno teče, tam bedi.
Prišel bo dan, ko bo obstala,
nihče je več ne bo zagnal,
svoje delo dokončala,
iz hiše jaz ne bom je dal.
Kako otožna, lepa pesem in kako lepo tečejo rime, ki so za to vsbino res prava oblika!
Zelo lepo.
Si morda mislila : iz hiše jaz ne bom je dal. (namesto: iz hiše jaz ne bo je dal)?
Lep pozdrav
Oj D. tolminka
fina mehanika oz. fino mehka ta tvoja pesmica.naj še dolgo tiho (teče) ali glasno (bije), družbo dela Vam
RA.j.
Znani zvok nenehno spremlja,
nas v hiši noč in dan,
ko utihne nekaj manjka,
kot bi bila družinski član
Domačnost in toplina sta spleteni v te lirske besede. Zaklad prednikov, ki še živi in bije.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: tolminka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!