Prepogibam papir
v devetstodevetindevetdeseti žerjav
in me le še list loči
od tega, po čemer
hrepeni še zadnji del
mojih neuglašenih strun.
In z vsakim upogibom steče skozme
tisti val metuljev
kot tok elektrike,
ko v njihovih obarvanih krilih
periferni vid prepriča
tisti odsek trilijona nevronskih povezav,
da še tli zadimljena svetloba
za tunelom, skozi katerega
se počasi premikam.
In slišim odmev koraka
nekje v najglobljih delih sebe.
Upogibam papir
devetstodevetindevetdesetega žerjava,
ki bi uslišal moj šepet,
moj trepet
in plahutanje
tistih preperelih
metuljevih kril.
Preložim se na pol.
20 upogibov.
S platoničnimi pismi
z dna ventriklov.
-Origami.

FagopyrumE