VIHAR
V meni je žalost in rana,
ki me neskončno boli.
Kot da sem sredi vulkana,
me peče in bridko skeli.
Nad mano so črni oblaki,
pred mano meglena je noč.
V blatu zastali koraki,
želijo le eno: Pomoč.
A tebe ne bom nič prosila
ker vem, da tebi ni mar.
Počasi bom sama hodila,
molila, da mine vihar.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Katarina Ambrož
- 03. 06. 2025 ob 05:06
- Prebrano 132 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 28.7
