govorijo.
povsod -
v vrsti pri blagajni,
v pralnici,
pred barom:
medtem ko kadijo zadnjo cigareto
preden gredo domov
k nekomu,
ali k nikomur.

govorijo o službi,
o tem, kako jih šef ne vidi,
kako jih boli hrbet,
kako so včasih tekli
zdaj pa ne zmorejo več niti stopicljati.
kako mama pozablja stvari.
kako je otrok končno rekel »rad te imam«
ne da bi hotel kaj v zameno.

jaz poslušam.
ne vmešavam se.
samo sedim blizu
in to zapišem.

ne zato, ker bi hotel ukrasti njihova življenja
ali ker bi si domišljal, da sem boljši,
ampak zato,
ker je to pomembno.

običajno.
neopaženo.
resnica, ki prehaja med ljudmi
ko mislijo, da jih nihče ne posluša.

rečejo:
»danes skoraj nisem vstal iz postelje.«
»odšel je brez besede.«
»ves čas sem utrujena.«
»spet je skuhala špagete,
in imeli so okus po domu.«

to zapišem.
vse zapišem.

ker je lahko pozabiti,
da je za vsakim človekom
ves svet.
zgodovina.
razlog, da trznejo, ko nekdo kriči.
razlog, da se nasmehnejo, ko zavohajo cimet.
razlog, da gredo naprej.

včasih govorijo o smrti.
včasih o upanju.
včasih rečejo:
»ni tako hudo, dejansko.«
in vidiš,
da se trudijo temu verjeti.

ničesar ne popravim.
ne dajem nasvetov.
nisem junak.

samo zapišem.

ker nekdo mora ohraniti spomin,
da se ljudje trudijo.
da si želijo biti dobri.
da si želijo, da jih kdo opazi.

tudi ko rečejo
»ni mi mar.«
jim je mar.
bolj, kot si to priznajo.

in morda zapisovanje
ne bo spremenilo sveta,
a morda bo reklo -
»bil si tukaj.
bil si pomemben.
nekdo te je slišal.«

oni govorijo.
jaz to zapišem.

in v tem majhnem dejanju
je dostojanstvo.
je povezanost.
smo mi.

Hors