Zelena preprostost travnika se razlije po očeh
in te prizemlji.
Počasi dviguješ pogled.
Za svetlejšo žitno obrobo,
ki nemirno valovi,
je nebo.
Statično.
Neizmerljivo dokončno.

Vmes je nekaj izmikajočega se;
kot voda, ki je ne moreš zadržati v žejni dlani;
kot spomin, ki izgublja okuse
in se trese v izprani srajčki;
Dihi zastanejo v grlu
in navlažijo pogled.

Občutek je ujet med sinapsami.
Tebi ostane zavedanje,
da več ko hodiš,
manj te je.

nada pecavar