POETA TAROK

V

KRIVDOLOV

Sem dvojček in bik. »Pa devica?« Veš kaj!

Ne julij četrti, bil prvi je maj.

Najino rojstvo je... Večni zakaj.

Oba sva prekleta, tedaj in še zdaj.

Se je šepetalo... Poredni zdravnik!

Nesreča, nerodnost, nemarnost? Zapik!

Delila sva torto in sveče. Junak?

Sem pazil sam nase... Capljal kot racak.

In pazil sem nanj... »Le zapomnita si,

blagoslov sta! Oba!« Zakaj govori

traparije? Ah, ati. Saj nisem bedak!

Ko brat je prikrajšan za prvi korak...

Večno v vozičku. Je to blagoslov?

Kazen se moja glasi: krivdolov!

Vsak dan me znova v prsih skeli.

»Naj prvorojenca se upepeli!«

»Prav. Tvoji konji so Jeza in Sram,

Zamera in Krivda. Izbral si jih sam.

To črni so vranci. Nemirne krvi.

Kočija že čaka. Se bliska, grmi.«

Pretvarjam se. Masko nadenem vsak dan.

Naj se ne opazi, da sem okovan...

Povsem brez svarila, kako vedel bi

naj, da rojeva se v meni brat Tri.*

* Posetnica...

Matjaž Lutarič - Lynx