muze ne briga.
ne čaka skrita za zaveso iz žameta,
ne boža svinčnika in ne jokca nad tvojo genialnostjo.
zunaj je, fuka se s kakšnim bleferjem
s pogodbo za knjigo
in popolnimi zobmi.

sediš v sobi, ki smrdi po stari kavi
in pepelnikih, ki so pozabili, kateri dan je.
tvoj trebuh je zdaj večji od tvojih sanj
in besede
ne pridejo več kot včasih -
če so sploh kdaj.

krvaviš po papirju, misleč da to nekaj pomeni,
kot da ti bo umetnost odpustila,
ker si bil kreten
do vseh, ki so te kdaj imeli radi.

prazen list
ne ploska.
ne reče hvala.
samo čaka, da umreš,
da te raztrga kak študent literature
in tvoj drek imenuje "globina".

izpustiš rojstne dneve,
ignoriraš klice,
odrineš žensko,
ki ti je kuhala juho,
ko si pljuval kri.
“zaradi dela,” si rekel,
kot da to kaj šteje.
zdaj je delo vse, kar ti je ostalo.
čestitam.

piješ
in temu rečeš obred.
trpiš
in temu rečeš žrtev.
v resnici si le strahopetec v cenenem viskiju
in samopomilovanju.

muza ne pride.
ne zato, ker bi bila skrivnostna,
ampak ker nikoli nisi bil dovolj dober.
mislil si, da je bolečina cena.
da je osamljenost medalja.
da ti umetnost kaj dolguje,
ker si ostal beden.

ne dolguje ti.
nihče ti ne.

umrl boš z zvezkom
in neplačanimi računi.
muza ti ne bo pisala osmrtnice.
prezaposlena bo,
ker bo fukala naslednjega idiota,
ki misli, da je resnična.

Hors