Ne vem, od kod ti ta jeklena moč,

s katero jadraš skozi temno noč.

Še meni v nemirnih sanjah si dal krila,

da se duša med zvezdami ni izgubila.

Če bi lahko eno željo ukradel z neba,

takšno – iskreno – za vaju dva,

tekla bi svobodno po poljanah,

v sončnem zatonu, med cvetjem na tratah.

Vem, da v spominih obujaš še dni,

s tisoč željami in veselimi očmi.

Zdaj le za eno še živiš —

da zdrav se v novo jutro prebudiš.

Vidim te kot mogočnega leva zmage,

kateremu po bitki tečejo krvave srage.

Ponosno stopa skozi trnje do vrha goré,

in zarjove: »Poglejte

me – jaz zmorem še!«

Rok Leš