Moja ulica je prazna,
čisto prazna.
Vsi odšli so kdo ve kam,
jaz ostal sem tukaj sam.

Moja hiša je zdaj prazna,
čisto prazna.
Tiho hodim, kot po tujem,
tu nikogar ne srečujem.

Moja duša je spet prazna,
čisto prazna.
Nič ne pravim, le strmim,
včasih v strahu zadrhtim.

Moje misli niso prazne,
prav nič prazne.
V njih z neznanim se bojujem,
ali zmorem, se sprašujem.

Pot pred mano je še prazna,
čisto prazna.
Me skrbi vse to neznano,
a Te prosim, da greš z mano.

Vera Vate pa ni prazna,
vem, ni prazna.
S Tabo zmogel bom živeti,
s Tabo krila spet razpreti.

Katarina Ambrož