Copati vedo
Tanjšaš se počasi.
Prozorna koža se ob jutrih blešči
kot še eno jutro v rosi.
Nasmehi lebdijo nad tabo,
čeprav si pozabila imena svojih otrok.
Strahovi nimajo več oblik.
Pogrejem si premrle prste
v tvojih odsluženih dlaneh.
Odložim besede ob posteljo,
tik poleg tvojih podloženih copat.
Ko zapojem, pritegneš.
Tvoj glas še vedno diši po beli kavi,
postreženi v skodelici,
na kateri se lovita rumena in oranžna miš.
Samo včasih kaj poveš,
ko ti v usta pade raztrgan drobec spomina.
Potem gledaš,
ali bo kaj vzvalovilo v postavi,
ki se ti zdi nekam čudno znana.
Nič ni drugače,
če vse ostaja tiho.
Ko gledaš v prazno,
nabiram drobne smisle
na travniku izhlapelih poletij.
Ostajaš na plitvini.
Ne kot na fotografiji nad posteljo,
kjer si nosila belo rožo v laseh.
Ko gledaš v prazno,
nabiram drobne smisle
na travniku izhlapelih poletij.
Pogrejem si premrle prste
v tvojih odsluženih dlaneh ...
Hvala Fionapanmor, Svit, Ronja in Crni Kos. Sem vesela vaših odzivov.
Lep dan, Polona.
pesem, ki gane. Sprejemanje nespremenljive usode na najbolj liričen način.
LP, Lidija
Hvala, Lidija. :)
Lp, Polona.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona Campolunghi Pegan
- 12. 06. 2025 ob 16:23
- Prebrano 442 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 340.1