Na nebu sivi oblaki,

dež pada name –

vseeno mi je.

Zvon zadnjič odbije,

tebi, mama, v slovo,

solza mi oblije lice,

v srcu je hudo.

Gledam prazno luknjo,

kamor boš odšla,

gledam rjavo zemljo,

ki postaja tvoj dom.

V srcu čutim bolečino,

praznina me razjeda,

v sebi kričim.

Vprašanja ostajajo odprta –

zakaj je tako?

zakaj si odšla?

A odgovora ni.

Ni smisla v trpljenju,

v žalostnih očeh,

v meni, ko stojim

pred tvojim grobom.

Anonimna