Dan začnem s hieroglifi sanj;
izmuzljiv spomin mi ni v pomoč.
tudi prebujajoča se svetloba ne,
četudi se preobleče v rožnato.
Lajanje, gaganje, čivkanje so glasovi doline.

Stopim v copate,

v varnost tople mehkobe.
Kva češ bulšga!?
Treh lovorjevih listov, polnih sonca in soli,
ne namakam predolgo.
Božanski okus ...
v modri skodelici zate
in v zeleno oranžni skodelici zame -
pozabila sem, kdo mi jo je podaril,
a mi je neskončno ljuba.
Toplina ostaja v meni in na prstih.

Diham in se raztegujem.
Pojem in pišem in plešem.

Potem delava dan.
Skupaj in vsak po svoje.
Stopava si na prste in kuhava mulo,
se dotikava in odrivava.
Tebe nagovori kuhanje,
mene drevesa.
Rada gledava grebene,
ki se preoblačijo v žareče odtenke rdeče.
Potem sva samo še zapečkarja,
zagledana v gibljive slike ...
in včasih v luno.

Frotirasta pižama je moja zimska prijateljica.
V spalnici vedno za hip prižgem luč;
saj ne, da bi kaj iskala, kar tako.

Ti narediš piko ...
ko svoje utrujeno telo usločiš ob moje.

nada pecavar