Včasih se razlezem 
preko meje svojih gabaritov 
samo zato, 
da iz mene zrasejo polja 
travniških kadulj.
Takrat moja zemlja dehti 
lačna bosih stopal, 
rahel dež ne poteši žeje 
po teži korakov. 
Včasih tlačim svoj dih 
v preozke prostore 
zgolj iz estetskih vzgibov. 
In kodram svoje ravne lase. 
Včasih sem čisto drugje, 
ne tam,  
kjer mi je mesto. 
Veter ve, 
da tam dišim drugače.

Polona Campolunghi Pegan