Sence valovijo na oboku,
voda se preliva tam neslišno.
Kdo se skriva v vrbi, v svetlem loku?
Je vejevje dolgo in prepišno.

Kot privid so postave sloke,
modre, lepe. Kam tako hitijo?
Njim podajam svoje mrzle roke,
one z gibi me nagovorijo.

V luni smo prosojne ribe gibke.
Mi v srce polzijo bele niti -
duše prednic tople so in sipke;
vodijo k sipinam moje biti.

Kot da sama voda sem postala,
brez bregov; otrok sem zemlje in neba -
tih izvir. In soncu, luni dala
bom svoj čisti spev - odsev duha.

nada pecavar