Bog je vstopil v Janezovo Pivnico na četrti za vogalom,

v japonkah in z nasmeškom, polnim madežev od urina.

zagrabil je flašo šrota

in srečko,

rekel prodajalcu:

„jaz častim.“

ampak ni.

brskal je po žepih

kot slab čarovnik.

brez denarnice.

brez osebne.

brez božjega limita.

prodajalec, tip s tremi zobmi

in križem tetoviranim na vratu,

ga je gledal,

kot da je to že enkrat videl.

„jaz sem Bog,“ je rekel.

„stvarnik nebes. in te luknje.“

„maš pet evrov?“ je rekel prodajalec.

Bog se je zasmejal,

ker se vedno smeje,

ko ga dobijo.

rekel je: „jaz sem postavil pravila,

ampak ne igram po njih.“

prišel je Sintal.

bog ni bežal.

samo sedel je na rob pločnika zunaj,

in srkal diamante iz tople flaše

ničesar.

ljudi je ustvaril po svoji podobi

in jih potem krivil za kaos.

dal jim je sram,

in ga imenoval svoboda.

napisal zapovedi,

a pozabil drobiž

za flašo.

pijanec mu je ponudil požirek vina

in rekel:

„ne sekiraj se, prijatelj.

se zgodi tudi najboljšim.“

Bog je prikimal.

potem pa bruhal v jarek.

in sonce je še naprej zahajalo,

kot da ima boljše opravke.

Hors