Ko večkrat preberem to nežno pesem, si želim, da bi ga spoznala ... tega človeka.

Nada!

Pesem sem napisal po nastopu Slovenije na Evroviziji. V podoro Klemnu. Glede na to, da pesem ni bila pisana za Evrovizijsko tekmovanje, temveč je osebno izpovedna, je tole namigovanje za komercialen namen, ki ga v medijih sedaj poslušamo kot očitek malce zgrešen. Bilo je darilo Mojci, ki je prepoznala potencial. In pesem ga ima. Ker je to glasba. V vsej svoji veličini. Brez dodatkov, brez cirkusa. Z pristnimi emocijami. Ne kot pri igranih zadevah Dua Platin. Ki sta bila plehka, pocukrana. O ostalem pa je brezveze razglabljat, ker je vsako leto drugače. Sploh pa glasba že nekaj let ni v prvem planu. Kar je na nek način žalostno. Je to le glasbeno tekmovanje. In pred 40 leti so na tem istem tekmovanju tovrstne skladbe zmagovale, danes pa izpadajo iz nadaljnega izbora, ker so vsi svetlobno - zvočni učinki glasbo potisnili v ozadje.

Včasih je na izboru zmagala pesem. Danes pa glasba izpade iz nadaljnega tekmovanja. Glasbo je zamenjal svetlobni efekt. Problem bo, ko bo  nekoč nekdaj Slovenija poslala nekaj v slogu tega, kar sedaj prevladuje na Evroviziji. Slovenija bo takrat deležna kritik. V to sem prepričan. Dvojna merila.

Zveza EBU bo morala narediti korenite spremembe, če bo zelela obraniti ta izbor pred tujimi vplivi.

Danes pa bo itak vsa gonija na tekmovanju uperjena v Izraelsko predstavnico. Ne kriva ne dolžna bo poslušala žvižge množic. Žalostno. Želim ji vse dobro in navijam za njo, ker pesem je res fantastična.