Žar mrtvih tisočerih zvezd,

ko barve nehajo bežati,

zvezde pozabljene v času,

njihov sij spomini lovijo.

V mrtvem morju vesolja,

grobu dajemo življenje,

v upu, da nam vrne ga nazaj.

Upati na boljši jutri,

po smrti vseh smrti pričakovati rojstvo,

v temi smoter iskati,

se megli noči predati.

Ubežati grehom očetov,

v krsti luč pričakovati,

dva čevlja pod zemljo se smejati.

Kako se ne bati,

solz ne jokati?

Ko zvezde sij, ki je ni,

te doleti.

Vrtinec duš, ki v zvezde drhtijo,

žareči sij izgubljenih ljudi.

V zori jutra, na ustnicah pepel,

pesek vesolja, ki me prebudi.

Erazem Skuk