PRVOMAJSKA 2
Kaplje dvigujejo prah s kamnov -
postan in zadušljiv
se počasi izgublja v redčenju.
V zraku ni vonja bezga, akacije, jasmina.
Čeprav se veter zaganja v trave,
brbončice ne zaznajo več materine dušice, ne šetraja.
Ni vonja alg, soli.
Glasovi dežja
govorijo z molkom
prepletenim z gosto, sivo kupolo.
Ovijajo se okoli zidov in streh,
pomola in privezov.
Minute se raztegujejo kot star pulover
in grejejo.
Zeleno postaja -
vse bolj zeleno
in odžejana zemlja doji s sokovi,
ki se bodo kmalu izluščili v barve -
s sledovi vseh letnih časov.
Skale in kamni dihajo mir,
roke se mladijo;
širijo se medprostori poti -
so brez cilja in obetajo,
da bodo podplati spet čutili mivko -
ki se vsuje od nikoder.
Vau.
Navdušen.
Kako sočen jezik.
Lp RA.j.
Ko je pa letni čas tako sočen, pozdrave nada
roke se mladijo;
Gotovo, v določenih trenutkih in naj jih bo čimveč, za vse (to je pa že utopija),
pozdrave Nada
Že skozi naslov se zazdi se, kakor da se prebujamo na poimenovani že skoraj pozabljeni ulici narave. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 13. 05. 2025 ob 11:17
- Prebrano 299 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 145.6