
Govoričenje, da mine čas,
je kratkega daha zazven,
povsem razglašeni melos ;
neuporabno za višji namen.
Tišina gradi mostove,
je polsestra večnosti,
bistvo njih - šepetalcev;
razodeto seme med drevesi.
Smrt pa se krohoče,
je gospodarica sužnjev,
brezhibna v svojem zaodrju;
čuvarka prehoda v vse ali nič.
Življenje vedno zaostaja,
je potnik, ki stalno išče prtljago,
zmešnjava poletnih tragedov abonmaja;
pravzaprav da mine čas in, kaj češ, tudi mine.
razodeto (ki je vzklilo) rodovitno,
ki je obrodilo sad
klub jalovosti zemlje - okolja
Življenje je pravzaprav zmešnjava, govoričenje neuporabno, tišina bistvo ...
Glasna pesem v tihem načinu. Zelo mi je všeč.
Hvala vsem, ki ste še budni ob tej pozni uri. Mirno noč, ko le krajec
z neba maše, na to areno (sveta).
Dragi Rajko, filozofsko misaona poezija koja obogaćuje dušu. I ja čujem u njoj glasnu tišinu prolaznosti.
Majski pozdrav iz Zg, Katica
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: RAjko Jerama
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!