Med visokim gorovjem
slike in pesmi,
melanholično vzdušje
preplavlja odmeve,
nastale v daljnjih vetrovih spomina,
glasove krvi,
ki se mi pretaka v koreninah.

Ne sence, ne stene, ne slamnate misli
priklicati ne morem,
ko gledam te plašne odseve v vodi,
zgubljene pod lopo,
dežja in vejevja.

Kot listje te nosi, kot cvetje prepeva,
sonet te resnice,
kot trn v peti,
vrtnice stare, ovite do neba,
kjer napis platnic knjige v slap se spreminja,
kjer odtis čevlja v blatu sameva,
ko hodim po poti prahu in satena,
znanih obrazov, ki bršljan jih zakriva,
prhnečih opek,
a neznanih vojakov.

Ptica prepeva v ritmu grmenja,
ko strela zabliska in lomi v srca,
ko mistično morje solze odnaša
v zemljino skorjo,
prsti in kamenja.

Kar v les izklesano, a vendar oddano
v oceanu skritem,
pred dušo vsakdana,
hrepenečo po cilju
v steblu korenja,
zaritem v zemljo,
ker išče resnico,
katere razbrati ne more, ne zna.

Popotniki večnosti, kje je vaš glas?
Hladen piš vetra
objame mi dlan.

Lana