Dobila sem vlogo, skupaj z drugimi

v scenariju, ki ni ravno čitljiv. 

Usoda se nekje 

na svojem režiserskem stolu 

privoščljivo smeji,

ko se kot lutke na vrvicah 

vozlamo in prerivamo skozi čas, 

dokler ona ne reče: "REZ!"

Med tem pričakujemo, nekoga, nekje, 

ki bo izpolnil naša pričakovanja ...

Vloge so odgovornost posameznika,

a s posledicami se vsak sooča sam.

Edina odločitev, ki je nekaj vredna,

tudi če je scena še tako brezizhodna, 

je izkoristit vsak trenutek, 

za srečo.

Vse ostalo je izguba časa. 

A usoda je srečo skrila in čaka, 

kdo jo bo prvi našel.

A kam jo je skrila?

Hmmm, nekam globoko pod prsnico ...

ima vsak svojo.

olgasem