svet se ni končal z bumom,
ampak z natakarjem, ki je rekel:
»viskija je zmanjkalo,«
nato je zadnja pesem na džuboksu zahropla v statiko.

ubilo ga je sovraštvo —
ne tisto, ki se ga dereš po ulicah
s transparenti in pljunkom,
ampak mehko,
tisto, ki prileze pod vrata
kot plin,
ko spiš,
ali še huje —-- ko si buden
in se delaš, da ne vohaš dima.

sedel sem na verandi razpadajoče Evrope,

pil cenen šnops iz odkrušene keramične lobanje
in gledal podgane,
kako v vrsti zapuščajo senat,
oblečene v svilene kravate in nasmeške za tisoč evrov.
imeli so zobe pravnikov
in oči mrtvih rib.

sovraštvo smo imeli radi kot ljubico,
hranili smo jo s čokolado izdelano iz strahu,
jo poljubljali z ustnicami razpokanimi od vpitja:
»nisi takšna kot jaz,
in to je dovolj.«

Bog je nehal pisat tam okoli strani 612,
in pustil listek v oblakih:
"Zrihtajte si sami."
in smo si —--
kot otroci z bencinom in vžigalicami
v fotrovi garaži.

mestom smo narisali grafite in smodnik,
zapisali uspavanke v tulce metkov
in temu rekli napredek.
pesniki so začeli pisati osmrtnice
upanju na čast,
otrokom pa so rekli: »se zadet al' pa svet.«
in so naredili oboje —--
istočasno,
pod zarjavelim gugalnikom
na dvorišču propada.

ljubezen je umrla v navzkrižnem ognju,
v mini krilu in z marjeticami v roki.
ustrelili smo jo iz suma,
da je nežna.
potem pa krivdo zvalili
na “one druge.”

Jezusa sem videl neke noči,
ko je igral kocke z Leninom in Kanyejem
v slepi ulici ob jedrskem silosu.
smejal se je kot pijan stric,
rekel je:
»tole ste pa res zafurali,
ampak hej,
vsaj z eleganco ste šli v kurac.«

imeli smo parade protesta in porničev,
pokole v 4K,
komentarje kot šank pretepe
v mestu brez zob,
in edini filozofi, ki so ostali,
so bili grafitarji
in porno roboti.

oceani so zavreli z našim žolčem,
drevesa so se obesila od sramu,
ptice pa so odletele na jug —--
za vedno.

nazadnje sem se še enkrat ljubil
z žensko, ki je dišala po cigaretah in revoluciji,
njena stegna kot državljanske vojne,
glas poln siren za zračni napad.
skupaj sva stokala zadnje poglavje,
medtem ko je pepel padal kot februarski sneg,
in nekje je banka zarubila
družino duhov.

točke smo si šteli s tetovažami in revolverji,
sočutje zamenjali za strelivo
in temu rekli zmaga.

še celo psi so se naveličali lajati.

luna je obrnila stran bled obraz,
zardela od vsega, kar je videla,
in sonce,
jebiga,
sonce se ni več prikazalo —--
kot stari očka,
ki se mu ne da več truditi.

nekoč smo poskusili ljubiti —--
se mi zdi.
morda.
ampak ljubezen rabi preklemansko preveč časa,
da prinese keš,
in sovraštvo je vedno
pripravljeno na nadure.

tako smo se začeli štempljat
za apokalipso.
kartice odtisnili
s pestmi.

pisal sem pesmi, ki jih nihče ni bral
razen ščurkov
in kurbe z eno nogo
med Smetanovo in Štukom.
rekla je:
»lepe besede za človeka, ki umira,«
in me poljubila z zobmi
kot polomljenimi klavirskimi tipkami.
rekel sem ji, da svet gre v maloro.
prižgala je cigareto in rekla:
»kateri svet?«

in mogoče je imela prav.
mogoče se je že končal
tisočkrat
tiho,
v sejnih sobah,
na zadnjih sedežih,
v učilnicah,
kjer so se otroci učili
pozabljati imena drug drugega.

bombe so prišle
v športno poslovni opravi.
vojaki so bili droni
brez mam, ki bi jokale za njimi.
gledali smo vse
na deset tisoč ekranih,
žvečili kokice in propagando.

na koncu ni nihče kričal.
preveč so bili zaposleni
s posodabljanjem statusa.

jaz?
bil sem pijan na strehi,
gledal, kako nebo obupuje.
prižgal sem cigareto
s škatlico vžigalic iz striptiz kluba
z imenom “Izhod iz Edna.”

mislim, da so bile striptizete prerokinje.
vedno so vedele,
kako se bo končalo:
počasi,
bedno,
in polno denarja.

svet se je končal
ne z eksplozijo,
ne s šepetom,
ampak s skomigom,
in zavrnjeno kreditno kartico
v zadnji prodajalni alkohola
na Zemlji.

in celo takrat
je nekdo rekel:
»mogoče bo jutri boljše.«

in to,
prav tam,
je bila najbolj nevarna stvar,
kar jih je bilo kdaj izgovorjenih.

Hors