Najina hiša v samoti stoji
in joka, drhti, trepeče,
ko izve, kaj se godi.

Ptice nizko letajo,
cvetlice sklanjajo glave,
veter prišumi mimo
in nato mi novico sporoče.

To ni res,
to ne more biti res si rečem,
le kako, saj si komaj od mene
vzel slovo.

In slovo si res vzel,
ne le od mene,
temveč tudi od tebi ljubih
stvari in ljudi.

Zastrite sonce, luno, zvezde,
odvrzite s sebe barve vse,
poiščite v omari barvo črno,
naj žalovanje se prične.

Saj tebe tu več ni, ni
govorijo mi vsi,
a jaz ne verjamem
ne verjamem v te laži.

Naj pustijo me na miru,
naj ne govorijo mi-saj bo;
jaz hočem biti s tabo,
ni važno mi kako.

Če že v tem življenju
združiti se nisva smela,
se združiva sedaj-
naj smrt mi bo družica
in zraven tebe najdem
naj svoj raj.

A misel si preženem iz glave,
saj si tega ne bi želel,
želel bi si, da uresničim sanje,
ki nekoč si sanjati jih smel.

Navček se je oglasil,
pričel čas je za slovo.
Ko za tvojo krsto stopam,
se od tebe poslovim,
a v mojih mislih in dejanjih
zame si in boš vedno-ŽIV.

Kala