kako naj se posvetim svoji smrti
kupim rogljič in zelene banane izpustim
še moja kopalna kad je globlja kot večina ljudi
ne razmišljam o denarju, ko se veka prebudi
zgrinjam le tvoje ude okoli hrbtenice
onemim, ko v seneni kopici skrijeva ukradene rokavice
po ljubljanskih ulicah iščeva mah
ne opešava, predobro zmešava toplino in prah
vračava se vedno znova tja
kjer se zapečatena na usnjen kavč zvrneva
in hudobna postajam, ko voda odteka
in je hitrost nenadomestljiva
partitura vsakdana je strašljiva
plundra, plevel, kantina
lakasti čevlji, kravate, noge kosmate
lak za lase, apno, cian
državni pečati, mrtvi peroni, zasenčeni kotli
hladne sobe, mrakobnost, zamah
otrdele muhe v pajčevini, namišljen junak
skleda gnilih jabolk, prazen hladilnik, ki brenči
zdolgočasena gospodinja, ki benti
prebudiva se, oba, jaz tu in ti tam
pod streho, ki je brez pomena
med stenami, kjer sva izgubljena
sva le neznatni sili
ki sta se v razcvet kaplje na trebuhu skrili

sheeba