Vonj lilij se zajeda v kožo, v vdihe,
prah cvetni vsipa v listje palm kot v dlan,
prinaša od nekod napeve tihe,
ki med črnino sedajo v rob ran.

Med žalnimi trakovi ždi rdeča,
iz cvetnih čaš bi dan siv prekričala,
ko zémlja s križi posajena, speča,
telo bo ugaslo v večnost zazibala.

Spomini se operejo s solzámi,
prepletejo med misli mehki, čisti,
kot da si v knjigi s starimi stezami,
obračajo poslikani se listi.

Ko žalosti grenkobo čas poliže,
se najdemo drugje, spet skupaj, bliže.

pi - irena p.