Volkuljino gnezdišče
plodovnica moje volkulje je
samo še spolzka zelena snov
na notranjih stenah maternice
moja dlan je goba
s kredo med prsti
vse, kar zarišem
vse, kar zapišem
ali zabrišem
steče iz misli –
najin otrok ne diha
in tudi ti ne več
le moja volkulja še teče
med sencami in soncem
v prsni votlini izdihuje
zrak, ki ga vdihujem
črkam, besedam
ki čutijo, da sem le kos
v gnezdišču vajinih grobov
Breza,
zares odlična pesem, ki udarja s surovo, bolečo lepoto. Njeno moč vidim v neizprosni iskrenosti—brez olepševanja, brez nežnosti, zgolj surova resnica občutkov. Ta pesem obstaja kot neizbrisen pečat bolečine in ljubezni hkrati.
Lp, albin
Hvala, dragi albin, že tvoje pesmi, same po sebi, veliko govorijo o tem, kako tenkočutno znaš prisluhniti besedam. Vesela sem tvojega obiska, hvala za čas, ki si mi ga podaril.
Lepo te pozdravljam, bodi dobro!
Se popolnoma strinjam z vsem, kar je zapisal albin. Pesem v svojem silovitem izvirnem izrazu ne dopušča pobega na obrobje misli, ampak se prav vanje globoko ugnezdi. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
- 09. 04. 2025 ob 16:49
- Prebrano 484 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 284.31