Za trnom v koži, v stari veji,

iščem listje ob noveli, 

o ljubezni v tej grivi, 

dan za dnem, ko voda nosi,

in zaliva kaplje v podkvi.

Sonce rjo v travo reže,

oblikuje vlečne niti,

ko srce stare pesmi kuje,

kot kovač, ko čevlje lepi,

konju, ki po senu koplje.

Svetla pot do bukve stare,

vodi mimo gozdne jame,

kjer se vsaka sled razvije,

vodi misli stara sablja,

ki je v skalo izklesana.

Jasa misli mi oblega,

ko mi prst po mahu bega,

leskin vonj me objema,

rezgetanje se začenja,

hladna sapa vse segreva.

Trn izvlečem, kri priteče,

bolečina se odreče,

škornje nove si obujem,

čop popravim, se obrnem,

s konjem v roki se rokujem.

Lana