iz reke
na veke
snežni dotiki
ko sami
v omami
polzijo v plitvine
da nežnost ne mine
prerežejo mir
igrajo klavir

samotna postanem
ob zori vstanem
vonjam kadilo
med stegni ždi milo
in zopet sem lačna
v duši sem mračna
ognjen brez besed
obmolkneš v led

še grobi oblaki
zasopli koraki
v mislih nejasna
s telesom preglasna
dovolj mi je hvale
verjemi, brez šale
prečrtam poudarek
izpijem tvoj zvarek
naj vse me boli
strupena je kri

sheeba