pojejo, da je bela
zame je topla
po Dunajski cesti do Slona
v neopaznem ritmu prometa

med mehkimi mizami
ob čebljanju otrok
v naročju pregrešnih rezin
zaželiva si dotik, ki ni mogoč

in v ulicah korak
čez parke poljub
do Miklošiča, kjer skrije se deklič v sredico dreves
tu cerkev, tam galerija in razstava nakita
za težkimi vrati zvedavi ljudje
golobi, ki gnezdijo
tlakovana cesta se rahlo odpre
na okenski polici nevedno srce

nenadoma cela Ljubljana zadiha
zamrmra svojo pesem
in ustnice razpre
na križišču, kjer so tvoje stene levo in moja senca desno

in praska zrak
se drobi
ko še en pogled za vse naslednje dni
zamižim in se zagledam uro stran od tebe
ljubim te
takšna bom kasneje

sheeba