Na mojo pot trosila si cvetlice
srce razdajala si mnogim, brez bojazni
ob tebi sonce vedno je razgnalo vse meglice
bila si angel, ki temo v duši mi razjasni.

Kako naj kot otrok pogledaš svojo mamo,
zgubljen sedim na stolu ob kaminu,
priznam, da hodim rad v tvojo hišo staro,
vse misli zdaj so ena sama bolečina.

Takrat sem gledal te, kot na drevo,
ki vsakič le za mene se razcveta.
Zavidam pticam, ki lahko so tebi pele.

Moj duh miruje, nič več (on) ne sprašuje
čemu še jaz odpiral bi te rane
za tabo, za nas, naj le sreče lesk ostane.

Tomaž Jevšenak