človek
človek
koliko od vsega
te je izgovorila beseda
zapri vse knjige
v preprostosti dneva
se vrni
kot travniško cvetje pomladi
glej
večnost kaplja
skozi prosojne dlani jutra
in to so le rumeni verzi lune
ničesar ni kar bi minilo
ni časa ko te ni bilo
potem
v tebi ni smrti
vse česar se dotikaš postani
jaz sem
ob reki uboštva
z galebom si deliva samoto
in ne moreš reči da je siromak
v lakoti in prostosti
sam svoja podoba
podoba vsega
potem me uokviri koža časa
oblak se razblini
ti si le del jasnega neba
zazrt v peščene sledi
ja, tudi to smo kar drugi rečejo, mislijo. in to običajno utesnjuje. in pomanjševanje povzroča bolečino.
čudi me, da se nekdo poskuša maščevati oblakom za svoj obstoj.
me sili na smeh.
hvala, Svit, za postanek.
lp
dragi miko, ta pesem je zrela za pesniški turnir
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 08. 03. 2025 ob 05:58
- Prebrano 269 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 183.47