Vresje se razleze.

V nosnice sili modrost pajka.

Ljubim tišino.
Na obzorju je že žarek buden,
dobro viden.
Kadar se stemni se toplina njegove svetlobe na ožarjenih prizoriščih še podaljša in postopoma začne prodirati

globoko v naju.

Takrat potoneva vase - vse do globine,
kjer se zlivajo zvezde v rečne tolmune
in kjer se rojevajo fluidnosti.

To so trenutki brezčasja,
ko samo sva,
hvaležna za vso lepoto,
ki nama jo daje to zemeljsko bivanje.

Ljubiva preprostost,
ki nama jo podarja narava skozi vse vidno in nevidno.

Ljubiva jutra,

ko zavestno vstopiva v nov dan in ljubiva noči,
ker so že od nekdaj najine zaveznice.
Najbolj pa ljubiva naju,
ker si skozi ogledala razbitega neba poklanjava naklonjenost in s prsti kaževa drug na drugega.

Jernej Jager