Mojo menstrualno kri so zavohali,
falotje. Z njo so narisali na moja vrata
hecno, popačeno srce.
Ustrašila sem se, ko sem odprla oči.
Kri nas ne pušča hladnokrvnih,
ne v dobrem ne v slabem, nikoli.
A ko je jutro tako krvavo,
kot je to, naj mi bo jasno:
to je kri rojstva, NE kri smrti.
Seveda umira vse, kar vidim,
in vendar: rojstvo bo tisto,
ki ga bomo praznovali.

Lučka Zorko