V preddverju smrti
Ob vznožju postelje stojim.
Molčim.
Pogled mi vse pove.
Tista votlost oči,
tista oddaljena prisotnost.
Nekoč so bile tvoje roke
močne in grozeče.
Bala sem se jih.
Zdaj so prsti usahli,
prijem tresoč.
Čaj se poliva čez rob.
Na modrih ustnicah drget.
Ob vznožju postelje stojim.
Molčim.
Nekaj mi pravi,
naj ne segam bliže.
Nevidni beli soj
te je ovil.
Ne drznem si ga
poditi stran.
Lepa in boleča.
Morda edino, če bi dala namesto
zdaj prsti so usahli raje
zdaj so prsti usahli?
Hvala za odziv. Mislim, da imaš prav glede besednega reda. Bom spremenila.
Lepo bodi
lovrenka
Tudi mene se je pesem dotaknila, popravila bi tudi vrstni red besed v teh verzih:
Čaj se čez rob poliva.
...
Ne drznem si ga
stran poditi.
Lp, Ana
OK, bom popravila v: "čaj se poliva čez rob"
hvala
lovrenka
Hvala Ronja, sem tudi to spremenila.
lp
lovrenka
Se mi zdi, da pesem zdaj bolj naravno teče, odlična je, čestitke,
lp, Ana
Draga Ana, hvala za popravke in podčrtanko.
lovrenka
Dragi Svit,
hvala za odziv. Me veseli.
lovrenka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: lovrenka
- 28. 02. 2025 ob 11:47
- Prebrano 455 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 200.4