Ležiš v skriti kamri,
kot neizbrisljivo 
truplo na steni.
Opominjaš na udarce strasti,
ko sva se lovila,
kot metulja v travi.
Nerodna sem.
Prevrnila sem koš.
Ne potrebuješ ga odnesti.
Tako in tako le še tam,
vame strmi.
Bodri me, da jih več ni.
Ne tu, ne v kotu.
Že zdavnaj jih več ni.

Nove tapete moram poiskati.

Napisal/a: raketa

Pesmi

• 28. 02. 2025 ob 11:40
• Prebrano 107 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

• Število doseženih točk: 0