Pod kožo
Strah ne napove svojega prihoda.
Zleze v kosti, preden ga opazim,
razraste se v gubah vsakdana,
spremeni dih v nekaj negotovega.
Bojim se praznine, ki vstopi brez vprašanja,
glasu, ki ostane, ko vsi odidejo.
Bojim se, da se svet premika naprej,
jaz pa obstanem.
Da bom enkrat spregovoril in ne bo nikogar tam.
Včasih izgine čez noč.
Drugič ostane, tih, a vztrajen,
kot madež, ki nikoli ne zbledi.
Strah ne napove svojega prihoda
pa tudi odhoda ne ;-)
tudi mene je marsičesa strah, vse manj pa se bojim zase :-)
ja, upam sicer, da me strah sili, da rastem. ker vse je povezano. kakor razumem strah, bom razumel vse drugo.
lp
Vsi ga nosimo v sebi. Zelo dobro si ga opisal.
Lp Tolminka
Brez strahu bi bili izpraznjeni. Pa vendar nam prav strah tako veliko jemlje. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: TimotejB
- 06. 02. 2025 ob 19:55
- Prebrano 334 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 180.93